Kdo je kriv za škodo, ki jo povzroča podlubnik v Slovenskih gozdovih – narava ali človek?

1

Na vsakih približno 7 let se nam že redno pojavlja grožnja prenamnožitve (gradacije) podlubnikov. Tako zgleda kot da so ponavljajoče, neodvisne od stroke in ukrepov za varstvo gozdov, ki jih izvaja skupaj z lastniki gozdov. Nagrmadeni kupi iglavcev, večinoma praviloma že brez lubja, so tudi tam kjer ni bilo žledoloma.

Postavljajo se strokovno resna vprašanja:
– Ali smo številčnost lubadarjev še sposobni držati v tako imenovanem železnem stanju?
– Ali imamo izdelan sistem ukrepov za varstvo gozdov, ki bi to zagotavljal v tako spremenjenih razmerah?
– Smo načrtovane ukrepe sposobni izvajati dosledno in pravočasno?
– Kaj je potrebno spremeniti?

Vemo, da se lupljenje iglavcev, že dolgo tega, več ne izvaja. Vemo, da ga zaradi konkurenčnosti tudi ne bomo mogli več zahtevati. Mehaniziranih zbirnih skladišč, kjer bi se, po zamislih izpred nekaj desetletij, izvajalo mehanizirano lupljenje, ne razvijata ne gozdarstvo, ne lesarstvo. Nismo sposobni zagotoviti pravočasne predelave iglavcev. Kupi nezaščitenih sortimentov iglavcev se praviloma za nedoločen čas grmadijo na kamionskih cestah.

Če pogledamo drevesno strukturo naših gozdov, so iglavci predstavljali, predstavljajo in bodo predstavljali pomembno postavko v zgradbi in vrednosti gozdov. Ne zaradi njihove udeležbe v sedanji lesni zalogi, ne zaradi naravne zasnovanosti mladih sestojev, ne zaradi ekonomske vrednosti, ki jo predstavljajo v gozdovih, jih ne moremo in ne smemo zanemariti.

1 KOMENTAR

  1. Moje mišljenje je, da je za škodo, ki jo v gozdovih povzročajo podlubniki kar precej kriv človek. Predvsem zato, ker v ukrepanju, ko je to potrebno, ni dosleden in prehitro sklepa, da je naredil dovolj. To velja tako za lastnike gozdov kot tudi stroko. Pogledati je potrebno gozdove in gozdni red v njih, pa se hitro prepričamo. Pa ni treba tistih, ki jih je prizadel lanskoletni žled.
    V tem razmisleku bi se osredotočil le na stroko, ki je po mojem mnenju postavila preveč ohlapne standarde v izvajanju ukrepov, ki naj bi populacije podlubnikov vračali oziroma ohranjali v železnem stanju.
    V strokovni literaturi še v letu 1995 zasledimo, da bi bilo stanje številčnosti podlubnikov uravnoteženo z okoljem, če bi letno posekali okoli 20.000 m3 zaradi podlubnikov oslabelega drevja. Kaže, da je sedanji kriterij za uravnoteženo stanje (železno stanje), dosti bolj ohlapen, okoli 230.000 m3. To dejstvo je pridobljeno iz poročil o gozdovih, ki jih vsako leto izdela ZGS, iz katerih izhaja krepko zmanjšana intenzivnost izvajanja ukrepov za zmanjševanje številčnosti podlubnikov, ko je letni posek drevja napadenega od lubadarja zmanjšan na navedeno raven. Poglejmo si to samo na primeru lovnih nastav in pasti.
    leto 2004 / 2005 / 2006 / 2007 / 2008 / 2009 / 2010 / 2011 / 2012 / 2013 / 2014
    pasti (kom) 8.703 / 9.891 / 3.884 / 5.107 / 5.657 / 5.468 / 4.746 / 3.769 / 3.796 / 3.209 / 3.189
    Posek podlubniki (m3) 566.659 / 744.823 / 700.596 / 511.563 / 329.611 / 255.649 / 230.220 / 231.580 / 232.726 / 335.886 / 406.640
    Mislim, da bi morali ohranjati intenzivnost izvajanja zatiralnih ukrepov dokler z njimi lahko še zmanjšujemo njihovo številčnost. Prehitro je bil spuščen kriterij za uravnoteženo stanje, ne da bi poskušali resno ugotoviti pri kakšnem poseku drevja zaradi lubadarja o njem lahko govorimo. Dosledni bi morali biti pri izvajanju vseh preprečevalnih in zatiralnih ukrepov tako v gozdu, kot tudi na skladiščih lesa. Ustrezno doslednost je potrebno zagotoviti tako pri stroki, lastnikih gozdov in predelovalcih okroglega lesa iglavcev. Cilj vseh bi moral biti, da se tak posek zreducira na približno količino, kot je bila poznana konec prejšnjega tisočletja. Zaradi nedoslednosti vseh, je škoda na lesu neupravičeno velika.
    Jože Falkner